Tokrat sem odgovarjala na zelo zanimiva vprašanja za moški svet. Od tega, kaj so glavne vrline dobrega retorika, kako je s tremo in samozavestjo ter kakšne so pogoste napake pri nastopih.
Vabljeni k branju, vesela pa bom tudi vaše povratne informacije. Kaj je bilo za vas uporabnega? 🙂
Na eni od zadnjih konferenc, ki sem se jih udeležila, sem poslušala govor, ki je imel vsaj 20 pomembnih izhodišč. Govornik je vsako minuto povedal, kaj nam svetuje. Od tega, kako si je pomembno postavljati cilje, kako se motivirati, kako vzdrževati disciplino pa do tega, kako biti iskren do sebe, priznati napake in še bi lahko naštevala. Povedal je vse, kar se mu je zdelo pomembno. In ni bil osamljen primer.
Ko pripravljamo svoj govor, imamo tendenco, da pripravimo preveč. Želimo si, da bi ostali opazili naš trud, izkušnje in radi bi jim pokazali, da vemo veliko. Prav tu pa se skriva velika past. V kolikor se odločimo za deljenje vseh naših idej in sporočil, poslušalec ne odnese prav nobene. Kako to? Preprosto. Pred nami in za nami so na konferenci tudi ostali govorniki. Vsak od njih ima svoje sporočilo (ali več glavnih sporočil). Premislite torej – ali si lahko poslušalci zapomnijo vse? Ali jih je bolje zasuti s podatki ali je bolje predstaviti manj ključnih točk in te predstaviti na zanimiv način, da si jih bodo zapomnili? Več o zanimivih načinih boste našli tule.
Ljudje si zapomnimo tisto vsebino, ki je dobro podkrepljena. Vse, kar je izgovorjeno na odru, namreč poslušalci slišijo prvič in jim ustreza, če nekdo svojo idejo večkrat ponovi. Zato si za vsako misel vzemite čas. Ponovite jo večkrat na različne načine. Uporabite zgodbe, primere in statistike. Odločite se, kaj je glavni “takeaway” in okrog njega zgradite govor, ki ga bo podkrepil. Manj je več.
Spomnim se, ko smo se v srednji šoli učili zvezne države Amerike. Učiteljica je priporočala, da si zapomnimo po tri imena skupaj. Nad rezultati sem bila navdušena, res sta dve imeni skupaj pomagali, da sem si v spomin priklicala še tretje ime države.
Kasneje sem v odrasli dobi dojela, kako v poslu to prida izkoriščajo velike korporacije, ki imajo v imenu tri črke – BMW, CNN, IBM… Dejstvo je, da o številu tri obstajajo knjige in neskončni primeri, jaz pa ga uporabljam tudi kot super recept za govor. Vsem govornikom namreč priporočam, da svoje vsebine oblikujejo v tri dele. S tem ne mislim le na uvod, jedro in zaključek (naključje?:), ampak da tudi vsebino jedra razbijejo na tri logične celote. S tem namreč povečamo učinkovitost svojega spomina, kar nam ob tremi na odru pride prav. Zmanjšamo torej verjetnost, da bi kaj pozabili in tudi publika naše vsebine “lažje prebavi”. “Manj je več ” je znan rek in tudi članek na naši strani, če potrebujete še več usmeritev.
Predlagam vam, da že v uvodu govora poveste, o katerih glavnih treh stvareh bo govora. S tem jih pripravite na vsebino in na koncu spet povzemite glavne tri točke. Pa naj zaključim še s posnetkom (lahko zavrtite na 1:53 ali gledate celotnega), ki podkrepi ta članek s primerom Steve Jobsa.
Kolikokrat ste zaslišali: “To je to!”, ko je nekdo zaključil svoj govor? Se zavedate, da tudi sami kdaj na hitro zaključite svoj govor? Če niste prepričani, poglejte kakšen posnetek svojega govora, za hec! 😉
Govorniki, ki se na svoj govor ne pripravijo, večkrat ne vedo, kako nastop zaključiti. Ko zaznajo, da občinstvo ni razumelo, da so z govorom zaključili, izrečejo: “To je to!”. Še več, sklonijo glavo in odkorakajo na svoj sedež.
Če želite govor udarno zaključiti tako, da bo izkazal vašo kredibilnost in samozavest, poskusite sledeče. Po povzetku vašega govora, s katerim boste nakazali, da zaključujete, še enkrat ponovite glavno idejo govora v enem stavku. Takoj za tem se zahvalite. Ko boste izrekli besedo hvala, bodo naenkrat vsi razumeli, da ste zaključili in bodo verjetno začeli ploskati.
Zdaj pa pomembni trenutek odhoda z odra! Ostanite na odru, v glavi štejte vsaj do tri in aplavz sprejmite. Ta trenutek je lahko velik izziv. Med štetjem se lahko samo smehljate in ste veseli, da ste govor dobro izvedli. Sama največkrat tudi pokimam. Šele nato zapustim oder. Na ta način boste pokazali, da ste dali vse od sebe, ste ponosni na to in zdaj z veseljem sprejmete tudi zahvalo s strani občinstva.
Če vas zanima še ena pomembna sestavina zaključka govora, ne prezrite članka: Kako naj zaključim svoj govor.
Kdaj boste imeli naslednjič priložnost za samozavesten odhod z odra? Sporočite mi, kako vam bo šlo. Zanima me!
Kolikokrat ste pozorni na uvodne besede nastopajočih? S katero temo navadno začnejo? Po mojih analizah večina govornikov svoj nastop začne s stavki, kot so:
– “Danes stojim pred vami zato, ker sem…”
– “Razmišljala sem o tem, s čim naj začnem današnji govor…”.
Seveda so ti stavki izrečeni takoj za: “Najprej pozdravljeni še v mojem imenu in hvala, ker ste me povabili.”
Kaj imajo ti uvodi skupnega? Osredotočajo se na govornika. Govornik postavi sebe v center nagovora, kar je lahko tvegano. Udeleženci predavanja ali konference se tako zlahka zatopijo v svoje telefone, saj govornik še ni pridobil njihove pozornosti ali spoštovanja. Ne vedo še, zakaj bi se govornika splačalo poslušati, saj ni še izkazal svoje kredibilnosti. Povedal jim ni ničesar, s čimer bi se udeleženci lahko poistovetili ali kar bi jih zanimalo. Kot rečeno, govor je hote ali nehote začel z osredotočanjem nase.
Začnite drugače in nemudoma vzbudite zanimanje slušateljev. Zaupajte jim neobičajno dejstvo glede tematike, ki jo pokrivate. Povejte šalo ali delite zanimivo zgodbo. Vzbudite interakcijo z drzno izjavo. Več o učinkovitih uvodih pa v članku: Skrivnost vprašanja “zakaj”.
Zdaj pa na tem mestu morda nepričakovano dejstvo. Zakaj pa je dobro govoriti o sebi? Dobro je, če v govor vključimo in s slušatelji delimo nekaj osebnega, kar je tudi sicer relevantno za našo tematiko. Na primer osebno izkušnjo, ki se povezuje z vsebino in še dodatno podkrepi povedano. S tem se namreč čustveno ali intelektualno približamo udeležencem, ki nas začnejo doživljati kot sebi enake in iskrene. In ja, včasih je lahko domišljena osebna zgodba tudi dober uvod.
Razlika med govorjenjem o sebi in dobro osebno zgodbo je, da osebno zgodbo povemo z namenom, da vsebino govora utemeljimo ali podkrepimo z dodatnim primerom, s katerim se naše občinstvo poistoveti. Če pa se na nastop ne pripravimo in pričnemo brez določenega namena govoriti o sebi, lahko izpademo egoistični in nekredibilni. Udeleženci lahko izgubijo zanimanje za nas in za našo tematiko prej, kot si želimo. Že takoj na začetku.
Udeležence želimo na predavanjih veliko naučiti. Večina predavateljev se nas že zaveda, da je predavanje super podkrepiti z vizualnimi pripomočki. Uporabljamo video vsebine, pišemo na tablo in delimo različne povzetke. Pa res vsak pripomoček pripomore k večji učinkovitosti predavanja? Preverite prepogoste napake predavateljev pri uporabi vizualnih pripomočkov in se jim ognite:
1. Premajhne črke
Ko si tako želimo videti, kaj tam piše, pa ne moremo, postanemo kar malo nejevoljni. Zagotovite dovolj velike črke, bodisi na ekranu ali na tabli. Predno pridejo udeleženci se sprehodite po prostoru in preverite, ali bi vi lahko prebrali naslov iz zadnje vrste.
2. Preveč stvari
90 % predavateljev si želi, da bi si občinstvo zapomnilo vse, o čemer predavajo. Tako navedejo vse pomembne točke v Powerpoint predstavitvi ali na tablo. (Seveda tudi zato, da se sami ne izgubijo v poplavi informacij). Izberite (največ!!!) tri glavne točke. Še bolje, izberite eno glavno idejo in jo zapišite takrat, ko jo prvič predstavite. Od takrat dalje naj bo na vidnem mestu. Prepričana sem, da si bodo ljudje vaše sporočilo zapomnili tudi, če jih boste srečali čez leto dni!
3. Premalo načinov
Če želite, da vaše sporočilo doseže poslušalce, potem eno idejo predstavite na več načinov. Pokažite video s katerega jo slušatelji lahko razberejo. Predstavite primer in zaupajte zgodbo. Ne pozabite niti na delovni list, kjer lahko novo znanje preizkusijo in na povzetek, katerega lahko večkrat preberejo. Če vključite tudi podatke, pa ne pozabite navesti njihovega vira. Navajanje virov zagotovi kredibilnost vašega podajanja vsebine. Prav tako ne spreglejte članka o Podatkih, ki odražajo kredibilnost predavatelja.
Če že izobražujemo, si vzemimo čas tudi za pripravo. Saj veste, kdor se ne pripravi, da mu uspe, se pripravi, da mu spodleti!
Možgani so organ, ki porabi ogromno energije. Kadar poslušamo predavanje ali smo na delavnici, se potreba po kalorijah še poveča. Zato smo pri Dobrem stiku posebno pozorni na to, da hrane nikoli ne zmanjka. Saj veste, če osnovne potrebe niso zadovoljene, potem je vse ostalo brez pomena. Če si lačen, si čist’ drugačen in težko slediš novi snovi.
V modi naj bi bili samo zdravi prigrizki. Pa se je na delavnicah vseeno izkazalo, da se večina rada pregreši, ko nihče od domačih ne gleda. Konec koncev se ne izobražujemo vsak vikend, kajne?
Mi predlagamo tak meni:
PIJAČA
Kava in zeleni čaj za tiste, ki potrebujejo poživitev. Mleko naj bo vedno rastlinsko. Izkušnja pitja mleka bo tako za nekatere malo drugačna. Drugi, ki navadnega mleka ne pijejo, pa bodo presrečni.
Zeliščni čaj in limonada ali bezgov sok z ingverjem. Izbira je seveda odvisna od mrzlih ali vročih dni. V trgovinah Drogerie Markt prodajajo stekleničke z bio limoninim ali ingverjevim koncentratom, da se ne boste mučili z ožemanjem.
Voda naj bo obvezno iz pipe in v vrču. Nikakor ne želimo zaradi našega dogodka obremeniti narave s plastenkami.
HRANA
Vedno ponudimo nekaj svežega sadja ali zelenjave. Na primer banane ali narezano jabolko, ki ima, posuto s cimetom, vedno “uau” učinek na udeležence. Prav tako narezan korenček ali kumare začinjene z malo popra.
Preverjeno, ne pozabite na piškote ali čokolado za sladkosnede. Oreščki pa naj bodo za tiste, ki niso sladkosnedi 🙂
Prosim, ne pozabite tudi na okolje in ga varujte. Če le imate možnost, se ognite plastiki. Kupite hrano brez embalaže in pijačo v steklu. Prinesite svoj pribor ter steklene ali keramične kozarce. Udeležence povabite, da prinesejo svoje bidone.
Če vas zanima, kako še izvesti inovativno predavanje ali delavnico, ne spreglejte članka Inovativnost na odru!
Ko nastopamo, si želimo pozornost. Želimo si, da bi bili udeleženci spoštljivi in bi nas poslušali. Pri večjem številu udeležencev pa se poveča tudi verjetnost, da na predavanje dobimo kakšno “klepetuljo”. Kaj storiti v takem primeru?
Najprej pri sebi preverimo ali je predstavitev zanimiva ali pa imajo udeleženci morda tehten razlog za klepetanje. Smo že na začetku pritegnili pozornost? Smo odražali kompetentnost, da si vsak udeleženec želi slišati vsebino? Če udeleženci ne zaznajo dodane vrednosti predavanja, pač klepetajo. Za nas pa je to lahko dobrodošla povratna informacija, da spremenimo način predavanja.
Če ste negotovi, kako govor začeti, si več preberite v članku Skrivnost vprašanja “zakaj”.
V kolikor pa je vaš nastop zanimiv in se vam na dogodku vseeno pridruži kakšna klepetulja, naredite premor in jo povprašajte, o čem govori. Seveda ne z resnim in obsojajočim glasom, ampak naj bo vaš ton igriv ali zelo radoveden. Sama ponavadi rečem: “Prosim, zaupajte še nam, o čem govorite.” Navadno posamezniki zaupajo kakšno osebno izkušnjo ali dogodek, na katerega so se spomnili med predstavitvijo. Če se smejijo, pa je zadeva še lažja. Povabim jih: “Delite še z nami, da se lahko skupaj smejimo.” Zgodilo se mi je namreč, da je imela udeleženka tako zabavne zgodbe, da je dvignila energijo celotnemu občinstvu. Sama pa njene zgodbe sedaj delim naprej, saj se povezujejo s tematiko, ki jo poučujem.
Na udeležence je dobro gledati kot na soustvarjalce predavanja ali delavnice. Tisto, o čemer klepetajo, je za njih očitno pomembno in kaže željo po deljenju. Zatorej jih nikoli ne utišajte s staromodnim “pššššt”, ampak v klepetu prepoznajte priložnost! Naj se počutijo opaženi in vredni vašega časa. Saj ste zaradi njih na odru, kajne?
O določeni temi se odločimo predavati takrat, ko imamo že nekaj znanja (upam). Da smo pridobili to znanje, pa nas je morala tematika zanimati. Ker nas tematika že tako in tako fascinira, se lahko zgodi, da pozabimo navdušiti še občinstvo. Na oder vedno znova prihajajo strokovnjaki, ki predstavljajo izsledke raziskav, brez da bi razložili, zakaj je to za publiko ali ljudi pomembno. Pridejo in z monotonim glasom govorijo o stvareh, za katere se jim zdi, da bi morale vse zanimati.
Za začetek poiščimo kakšna res zanimiva dejstva. Ker se nam vsebina po letih raziskovanja zdi že samoumevna, je dobro, če v diskusijo glede predstavitve vključimo kakšnega bližnjega. Temu povemo, kaj imamo namen deliti in naj pomaga pri izbiri, kaj mu je od vsega najbolj novo. To potem vključimo in si zagotovimo pozornost na začetku, kar poveča verjetnost, da nas bo tudi publika poslušala do konca.
Kako torej zvišati dinamiko predstavitve? Poiščimo zanimive slike v zvezi s tematiko, šale in statistike, ki bi utegnile podkrepiti povedano vsebino. Vključimo jih v našo predstavitev, vklopimo kreativnost in dodajmo materiale, ki jih lahko prinesemo na oder. Pripravimo tudi vprašanja za publiko, da sproti preverjamo, koliko že znajo in vzpostavimo dialog. Predvsem pa iz predstavitve naredimo zabavo – preko igre se namreč najlažje učimo in odpadla bo naša trema, poslušalci pa si bodo več zapomnili.
