Ko nastopamo, si želimo pozornost. Želimo si, da bi bili udeleženci spoštljivi in bi nas poslušali. Pri večjem številu udeležencev pa se poveča tudi verjetnost, da na predavanje dobimo kakšno “klepetuljo”. Kaj storiti v takem primeru?
Najprej pri sebi preverimo ali je predstavitev zanimiva ali pa imajo udeleženci morda tehten razlog za klepetanje. Smo že na začetku pritegnili pozornost? Smo odražali kompetentnost, da si vsak udeleženec želi slišati vsebino? Če udeleženci ne zaznajo dodane vrednosti predavanja, pač klepetajo. Za nas pa je to lahko dobrodošla povratna informacija, da spremenimo način predavanja.
Če ste negotovi, kako govor začeti, si več preberite v članku Skrivnost vprašanja “zakaj”.
V kolikor pa je vaš nastop zanimiv in se vam na dogodku vseeno pridruži kakšna klepetulja, naredite premor in jo povprašajte, o čem govori. Seveda ne z resnim in obsojajočim glasom, ampak naj bo vaš ton igriv ali zelo radoveden. Sama ponavadi rečem: “Prosim, zaupajte še nam, o čem govorite.” Navadno posamezniki zaupajo kakšno osebno izkušnjo ali dogodek, na katerega so se spomnili med predstavitvijo. Če se smejijo, pa je zadeva še lažja. Povabim jih: “Delite še z nami, da se lahko skupaj smejimo.” Zgodilo se mi je namreč, da je imela udeleženka tako zabavne zgodbe, da je dvignila energijo celotnemu občinstvu. Sama pa njene zgodbe sedaj delim naprej, saj se povezujejo s tematiko, ki jo poučujem.
Na udeležence je dobro gledati kot na soustvarjalce predavanja ali delavnice. Tisto, o čemer klepetajo, je za njih očitno pomembno in kaže željo po deljenju. Zatorej jih nikoli ne utišajte s staromodnim “pššššt”, ampak v klepetu prepoznajte priložnost! Naj se počutijo opaženi in vredni vašega časa. Saj ste zaradi njih na odru, kajne?
