Dobro je, če vzpostavimo stik z občinstvom preko vprašanja. Na ta način pokažemo, da nam je mar. Da smo prišli zaradi njih in da nas zanima njihovo izhodišče. Podobno se dogaja tudi v dvoje, na dogodkih mreženja. Če k nam pristopi oseba, ki takoj prične govoriti o sebi (ali še huje – o svojih storitvah in poslu), ne dobimo najboljšega vtisa. Večina rajši odgovori na kakšno vprašanje in ga tudi postavi nazaj. Enaki zakoni veljajo na odru.
Vprašanje, ki ga postavimo, je lahko retorično, lahko pa počakamo na odgovor. Pri postavljanju vprašanj je ključno povedati, kako naj odgovorijo. Primer: »Dvignite roke tisti, ki poznate Dober stik?«. Občinstvo dobi direktna navodila in z veseljem odgovori. Če bi zapeljala stvar drugače: »Kdo pozna Dober stik?«, pa bi me poslušalci gledali, nekateri bi kimali, drugi dvignili roko. Lahko, da bi kdo rekel na glas: »Jaz«. Zaradi nejasnih navodil je lahko vaša interakcija neuspešna. Lahko se vam zdi, da vam ne gre. V resnici pa je bil hec le v tem, da niste povedali, kako naj vam odgovorijo. Lahko jih prosite tudi, da pokimajo, vstanejo ali zaploskajo.
Interakcija ima mnogo koristi. Če jo uporabljamo, se občinstvo “zbudi”, saj jih povabimo k odgovarjanju. Aktivirani posamezniki torej lažje sledijo in se predvsem lažje učijo. Če pa poslušalce pustimo sedeti v pasivi, si ne bodo zapomnili niti polovico informacij, kot bi si jih sicer.
Vprašanje pa pomaga tudi govorcu. V primeru, da dvignejo roke vsi, jih povabim, da z mano delijo svoje znanje. Po potrebi odgovore dopolnim. Če pa izvem, da vsi slišijo za določeno temo prvič, lahko začnem pri osnovah in od začetka. Prilagajanje je na koncu ključna veščina tistega, ki predstavlja.
Občinstvo torej vprašajte, kar vas zanima. Pokažite iskren interes. Vzpostavljanje dobrega stika se obrestuje. Izvedeli boste, koliko poslušalci vedo in lažje se boste prilagodili. Pustili pa boste tudi vtis, da ste vrhunski govorec, ki ni govoril samo o sebi.
