Ljudje smo zelo dobri v branju telesne govorice, čeprav se v večini primerov tega ne zavedamo. Večina bi pravilno ugotovila, ali je imel govornik tremo, ko pa bi jih povprašali, po čem so tako sodili, bi težko našli odgovore.
Trema se pokaže že takoj na začetku. Ali govornik samozavestno počaka nekaj sekund, vdihne in pogleda občinstvo preden začne govoriti? Ali pa govori še preden se je zaključil aplavz, medtem ko jih nekaj v občinstvu še vedno klepeta? S tem daje vedeti, da to kar ima za deliti, ni tako pomembno, da bi potreboval pozornost.
Trema pa se pokaže tudi na koncu. Večina nastopajočih namreč ob aplavzu skloni glavo in se kar hitro napoti nazaj na svoj sedež. Samo da je že končno tega konec. Drugi pa samozavestno počakajo na aplavz, z nasmehom prikimajo in se zahvalijo nazaj. Aplavz torej sprejmejo in pokažejo, da so samozavestni glede tega, kar so pripravili. Dober primer so igralci v gledaliških igrah, ki prihajajo na oder toliko časa, dokler občinstvo ne preneha s ploskanjem.
Med govorom pa lahko tremo opazimo v tihem govoru, ki ne zavzame prostora in s samopomirjujočimi dotiki. Kadar smo pod stresom imamo namreč naravno reakcijo, da “božamo” nek del telesa zato, da se segreje/pomiri. Kot tudi pomirimo otroka, ki joče. To lahko počnemo s stiskanjem ustnic, drgnjenjem dlan ob dlan ali po obrazu.
Če želimo tremo obvladovati, je najboljše, da veliko vadimo. Da se navadimo na vznemirjenje ob nastopu. Dajanje pozornosti na roke, prihod in odhod z odra lahko situacijo samo še poslabša. Izboljšujmo eno stvar naenkrat.
