Se tudi vi kdaj znajdete v situaciji, ko sredi pogovora z nekom dobite občutek nemoči in da se nekako ne morete izraziti, kot bi si v resnici želeli? 🤔Veščin komunikacije se nismo učili v šoli, čeprav so za bivanje človeka verjetno najbolj ključne veščine. Če jih imaš, se lažje zmeniš s sosedom glede meje, glede dediščine s sorodniki, glede sobivanja s partnerjem.
Kako začeti in kaj so preprosti koraki in pravila, ki jih lahko uporabiš že danes? 🤓
- POVEJ, KAKO SE POČUTIŠ. 🌞
Ko nekomu rečeš: »Oh, tole mi je pa težko slišati«, »Čutim, da mi jeza narašča«, »Neprijetno mi je ta trenutek«, se nihče ne more pritožiti nazaj in reči: »Ne, to ni res. Ne počutiš se tako.« Zato je govorjenje iz tega prostora najbolj varno. Človek se z nami poveže in nas lažje razume. Kaj pa mi delamo?
»Ti si pa zadnjič naredil to …«, »A zdaj mi boš pa še očital?« – zapletamo se v obtoževanje, postavimo se v obrambno pozicijo. V bistvu reagiramo iz čustev. Ker nas prizadane informacija od sogovornika, gremo še mi naprej v napad, namesto da bi samo rekli: »Uf, prevzema me žalost, daj mi sekundo«.
- POČAKAJ. 🤚
Ne rabiš vedno skočiti. Če se izmojstriš v tem, da stvari predihaš, boš odkril,da v večini primerov nadaljevanje pogovora ne bo doseglo pravega rezultata in namena. Ko je iskrica že ustvarila ogenj, se ne rabi takoj iskati rešitev. Ne rabi se ognja poglabljati in mu dolivati olja, novih drv ali v našem primeru, novih komentarjev.
Tišina je podcenjena. Je zlato v pogovoru. Spomnim se pogovora s partnerjem v avtu, ko je zlil name vso frustracijo in sem bila jaz tiho. Čeprav je obtoževal mene in resnično verjel, da sem jaz kriva za njegovo počutje, se je naenkrat ustavil. Mi rekel, da mu je čudno, ker sem tiho. Da se sprašuje, kaj si zdaj jaz mislim – ugotovil je SAM OD SEBE, da je jeza v njemu. Ker se jaz nisem »zahakljala« v to igro in nadaljevala s svojimi obrambnimi reakcijami, bila sem samo tiho, se je sam začel počutiti odgovornega za svoj izbruh.
- PREVZEMI ODGOVORNOST. 👍
Mi smo kot pištola. Če je pištola nabita, izstreli metek. Če metka ni, nima kaj izstreliti. Torej vsakič, ko te nekaj pogreje, imej v mislih, da si ti človek, vreča emocij. Od tvojega nabora tehnik za regulacijo je odvisno, kolikokrat se boš zapletal v konflikt. Če znaš svoja občutja razrešiti s sprehodom v naravo, boš videl, da te popolnoma razmetana otroška soba sploh ne bo zmotila. Če pa si iz službe domov prinesel polno dela in v mislih še vedno premlevaš, kaj ti je rekel šef, bo razmetana soba »cela katastrofa«. Zato si ustvari svoj seznam in ko čutiš jezo, žalost, skrb ali frustracijo poskrbi, da jo izraziš. Meni pomaga ples, res hladen tuš, spanje, pogovor s prijateljico, knjiga, petje, kričanje, butanje v blazino, rekreacija, globoko dihanje …
Ampak brez zavedanja ne bo šlo. Najprej se je sploh treba zavedati, da se v nas nekaj dogaja. 🤗
